Skoraj sem že mislila, da akumulator, ki je za proč ne obstaja

Mož mi je naročil, naj vržem proč star akumulator, ki ne dela več in sedaj ga iščem po celi garaži. To kar iščem, ne vem, kje je in predvsem nisem prepričana, če je pravzaprav v tej garaži. Čisto možno je, da je to že sam vrgel proč in sedaj se ne spomni.

Ko sem čez nekaj časa obupala, sem mu povedala, da ne vem, kje naj bi bil akumulator, in da naj ga sam najde in vrže proč, če to želi, ker kolikor je meni razvidno, to ne obstaja. Vsaj ne v najini garaži. Najprej me je čudno pogledal, ko sem mu to povedala. Potem mi je pa rekel, da ga je dal v vrečko in je vse skupaj pustil v predsobi. Odlično sem si mislila. Ravnokar sem izgubila uro svojega časa zaradi moževe slabe komunikacije. Vzela sem vrečko, kjer je bil notri akumulator in odnesla vse skupaj v avtomobil. Vsak dan se peljem mimo nekega odpada, kamor lahko akumulator odvržem. Uradni odpad, da ne bo pomote.

Po tem sem odšla nazaj v kuhinjo, da zaključim kosilo, vendar moram priznati, da sem bila precej slabe volje, ker če ne bi izgubila te ure svojega časa, potem bi lahko sedaj nekaj zase zaključila. Tako pa prav nič ne morem sedaj. No, vsaj akumulator, je sedaj pripravljen, da bo odšel na svoje mesto. Jaz grem pa lahko naravnost pred štedilnik, da skuham večerjo. Kaj bi dala, da bi bila lahko na moževem mestu pred televizijo. Tisto hladno pivo bi se tudi meni prileglo. Ampak, danes sva dogovorjena, da imava zamenjane vloge. On pije pivo jaz kuham in on pospravlja. Vsaj pospravljati mi ne bo treba. Medtem ko sem kuhala kosilo, sem razmišljala še, ali naj grem tam mimo, da odvržem akumulator zjutraj ali popoldan, ker imam še en drug opravek in ne vem, kaj bi mi bolje ustrezalo.