Vedno, ko sem bil pri mami na kosilu, sem videl s kakšnim veseljem ona pripravlja jedi. Prav nikoli ni rekla, da je utrujena, da ji ni do kuhanja in vedno nas je po kosilu čakala še sladica. Vedel sem, da se ne bi branila nove kuhinje, a leta in leta nisem imel denarja, da bi ji to nudil. Tudi njena skromna penzija tega ni dopuščala.
Predvsem sem to čutil, ko sva skupaj obiskala katere prijatelje in je videla kakšno lepo kuhinjo. Od nekdaj si je želela v kuhinji velikega pulta, kjer bi lahko kuhala dobre jedi in pekla sladice. Ko sva bila pri enih prijateljih, sem jo videl, kako je gledala njihovo kuhinjo in kako si je predstavljala, da bi jo imela sama.
Ko sva se vozila domov, sem se v avtu odločil, da ji bom kupil novo kuhinjo. Zvečer sem ji pri večerji tudi to povedal. Seveda je zanikala, da si ne želi nove kuhinje, a sem vedel, da to počne zaradi tega, da jaz ne bi zapravil denarja. Nisem je poslušal in povedal sem ji, da sem se že odločil in da bo morala z menoj v salon, kjer imajo razstavljene kuhinje, da si jo izbere sama.
Bil sem ganjen, ker sem videl, da so v njenih očeh solze, tako skromna je vedno bila in najmanjša stvar pri meni je to, da ji lahko kupim novo kuhinjo, koliko je ona je naredila zame.
Lahko vam povem, da je to bil prelep dan, ko sva skupaj šla v mesto gledat kuhinje, ker sem videl, kako srečna je in kako komaj čaka, da vidi razstavljene kuhinje. Videl sem, da mama gleda cene, in da bo izbrala kuhinjo, ki bo poceni, tega pa nisem želel. Zato sem v salonu prosil prodajalca, če lahko za nekaj časa umakne cene.
Mama ne bi izbrala takšne kuhinje, če bi videla cene, tako pa ima danes kuhinjo, v kateri uživa. …