Bil je normalni dan, ko sem iz službe zavila v dvorano in se pridružila skupini pilatesa. Glede na to, da je to vadba, ki je namenjena ženskam, je bila garderoba polna ženskih oblačil, ki nikoli niso bila lepo pospravljena, ampak tako kot oblačila so bili ženski čevlji pomešani in pometani po tleh. Vse obiskovalke vadbe smo v naglici prihajale iz službe in ni bilo časa odložiti vsako stvar na svoje mesto, saj smo vse hitele na svoje blazine, kjer nas je čakal trener, ki je bil nadvse šarmanten mlad gospodič z lepo postavo.
In ravno ženski čevlji, so bili razlog, da sem ta dan mogla garderobo vadbenega centra zapustiti v vadbenih copatih. Vedno sem med tistimi, ki se jim ne mudi pretirano domov in se ne rada preoblačim v gneči prepotenih ženskih teles. Ostalo nas je le še nekaj v garderobi, počasi se preoblečem in pričnem iskati obutev, ampak moji ženski čevlji niso imeli para. Nekaj časa nemo opazujem okoli sebe po tleh, ko me spopade rahla panika, da je dejansko moj drugi čevelj izginil. Pričnem odpirati omarico za omarico, a moji ženski čevlji še vedno niso dobili para. Preostala mi je še zadnja omarica, previdno odprem in iz nje se vsuje velik kup vadbenih oblačil, premečem vsak kos, a čevlja še vedno nikjer.
Sprijaznila sem se da bom tokrat odšla domov v vadbenih čeveljcih, kaj mi je drugega preostalo, ko pa so moji ženski čevlji izgubili svojo dvojino. Pomirila sem se, kljub dejstvu da so bili darilo mojega dragega in so mi bili ti ženski čevlji izredno všeč in zelo udobni za nošenje.
Naslednje jutro mi zazvoni telefon, kolegica iz vadbenega centra se prične na vso moč opravičevati, da je pomotoma v svojo torbo s svojimi oblačili potisnila tudi moj čevelj. Tako me je povabila na kavico, kjer so moji ženski čevlji dobili nazaj svojo dvojino in še naprej bom lahko stopala lahkotno in udobno do dvorane. …