Jadralno padalstvo je bila aktivnost ki je ne bom pozabil

Iskreno povedano, dolgo časa nisem bil niti malo človek za adrenalinske aktivnosti. Te so me iskreno kar malo strašile oziroma mi res niso bile všeč, kar izvira še iz mojih otroških dni. Takrat sem bil velikokrat nekako “prisiljen” preizkušati nove aktivnosti, med katerimi so bile nekatere precej adrenalinske. Ravno zato se mi je vse to za kar nekaj časa zamerilo, kar je po eni strani čisto logično. V zadnjih nekaj letih pa sem se začel čedalje pogosteje znajdati v družbi prijateljev, ki so bili sami adrenalinski odvisniki. Pogosto sem bil priča povabilom, naj grem z njimi na kakšno novo izkušnjo, a sem to dolgo časa zavračal, saj se res nisem nameraval tako hitro soočiti s svojimi strahovi.

Vse pa se je spremenilo, ko mi je eden izmed teh prijateljev omenil jadralno padalstvo. Našel je nekaj zelo mamljivih ponudb in me vprašal, ali bi šel z njim. Moja prva misel je bila seveda, da se ne bom niti pod razno odpravil na kaj takega. A nato sem se začel malo bolj poglabljati v jadralno padalstvo in videl, da bi to lahko bila res edinstvena izkušnja, ki je ne bi kar tako pozabil in bi v njej verjetno tudi precej užival. O tem sem še malo razmišljal, dokler nisem končno zbral poguma in prijatelju rekel, da grem z njim. To je bila namreč odlična priložnost, da dokončno premagam svoj strah, ki me je spremljal že toliko časa.

Danes, ko je vse to za mano, moram reči, da mi je jadralno padalstvo pustilo nekaj res nepozabnih spominov. Presenetilo me je, kako po tem, ko adrenalin malo popusti, lahko neizmerno uživaš v razgledih in v samem občutku, ko si visoko v zraku.